Rim

Glavni clanki: Starorimska civilizacija, Anticni Rim, Rimska republika in Rimsko cesarstvo.

Eden od simbolov Rima, Kolosej ali Flavijski amfiteater (70-80 AD), je najvecji amfiteater kdajkoli zgrajen v Rimskem cesarstvu. Zgraditi so ga dali cesarji Flavijske rodbine: Vespazijan, Tit in Domicijan, zato tudi Flavijski amfiteater. Ime Kolosej naj bi dobil po velikanskem, 30 m visokem kipu Nerona v podobi soncnega boga, ki je stal v blizini ali zaradi svoje izredne velikosti. Odprli so ga leta 80 nasega stetja. V njem so organizirali borbe gladiatorjev, borbe z zivalmi in igre na vodi. Stavba se je dvigala na sedmih koncentricnih krogih elipse 1888 x 156 m v stiri nadstropja in je dosegla visino 57 m. Za 50.000 gledalcev so napravili 76 vhodov, ki so bili v prazninah lokov iz pescenca.

Za casa svoje vladavine je dal cesar Hadrijan na bregu reke Tibere zgraditi velicastni mavzolej, danes bolj znan kot Angelski grad. Leta 217 je dal cesar Karakala v Rimu zgraditi svoje slovite terme.^[9]

2. stoletje nasega stetja je bila doba najvecjega sijaja anticnega Rima. Mesto se je razsirilo izven Servijanovega obzidja, dolgi nadzemni akvadukti so dovajali mestu pitno vodo, ta pa je pritekala tudi v stevilne fontane in javna kopalisca, ki so bila ena od sredisc rimskega kulturnega zivljenja. Politicno in poslovno zivljenje se je dogajalo na forumih v poganskih templjih in trznicah. Rimljani se hrepeneli po >>panem et cirkences<<, po predstavah, bojih in igrah v Koloseju, Marcelovem gledaliscu, v cirkusih (npr. Circus Maximus) ki so jih organizirali vladarji in bogatasi. Ogromno mesto, ki je stelo ze vec kot milijon prebivalcev, je dal cesar Avrelijan (leto 270-275) zavarovati z mogocnim obzidjem, dolgim 18 kilometrov, s trinajstimi vrati, ki je skoraj v celoti ohranjeno se danes.

Leta 312 je cesar Konstantin I. Veliki v bitki pri Milvijskem mostu premagal svojega konkurenta Maksencija ^[9] ter naslednje leto z Milanskim ediktom razglasil svobodo krscanske vere.^[10] Hkrati je prestavil svojo rezidenco v Bizanc, ki je po njem dobil ime Konstantinopel.

Rim je po razdelitvi cesarstva na dva dela (leta 395) in po ureditvi nove prestolnice izgubil ves svoj politicni pomen. V Rimu je ostal papez, vodenje zahodnega dela rimskega imperija pa je cesar zaupal svojemu eksarhu, ki je vladal iz Ravene.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 n. st. je bil Rim najprej pod nadzorom Odoakerja, nato pa je postal del Ostrogotskega kraljestva, preden se je po gotski vojni, ki je mesto opustosila leta 546 in 550, vrnil pod oblast Vzhodnega rimskega cesarstva, se je po gotski vojni (535-554) zmanjsal z vec kot milijon prebivalcev v letu 210 na 500.000 v letu 273^[11] in na 35 000 po gotski vojni (535-554) ^[12], razvejano mesto se je zmanjsalo na skupine naseljenih zgradb, razprsenih med velikimi povrsinami rusevin, rastlinja, vinogradov in trzov.^[13] Na splosno velja, da je bilo do leta 300 1 milijon prebivalcev (ocene se gibljejo od 2 milijona do 750.000), ko se je leta 400 n.st. znizalo na 750-800.000, do leta 450 na 450-500.000 in do 80-100.000 leta 500 (ceprav jih je bilo takrat morda dvakrat vec).^[14]

Rimski skof, imenovan papez, je bil pomemben ze od prvih dni krscanstva zaradi mucenistva obeh apostolov Petra in Pavla. Tudi rimske skofe so videli (in se vedno jih vidijo katolicani) kot naslednike Petra, ki velja za prvega rimskega skofa. Mesto je tako postalo vse pomembnejse kot sredisce katoliske cerkve.

Po vpadu Langobardov v Italijo (569-572) je mesto ostalo nominalno bizantinsko, v resnici pa so papezi vodili politiko ravnotezja med Bizantinci, Franki in Langobardi.^[15] Leta 729 je langobardski kralj Liutprand podaril Cerkvi mesto Sutri na severu Lacija, s cimer je pokazal svojo posvetno moc. Leta 756 je Pipin Mali, potem ko je premagal Langobarde, dal papezu posvetno jurisdikcijo nad rimskim vojvodstvom in Ravenskim eksarhatom ter tako ustvaril papesko drzavo. Od tega obdobja so v mestu poskusale vladati tri sile: papez, plemstvo (skupaj z voditelji milic, sodniki, senat in prebivalstvo) in frankovski kralj kot kralj Langobardov, patricij in cesar. Te tri stranke (teokratska, republikanska in cesarska) so bile znacilne za rimsko zivljenje v celotnem srednjem veku. Na bozicno noc leta 800 je papez Leon III. v Rimu okronal Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva: ob tej priloznosti je mesto prvic gostilo dve sili, katerih boj za nadzor naj bi bil stalnica srednjega veka.

Leta 846 so muslimanski Arabci neuspesno vdrli v mestno obzidje, vendar so uspeli izropati baziliko sv. Petra in sv. Pavla, obe zunaj mestnega obzidja.^[16] Po razpadu karolinske moci je Rim postal zrtev fevdalnega kaosa: vec plemiskih druzin se je borilo proti papezu, cesarju in drug drugemu. To so bili casi Teodore in njene hcerke Marozije, prileznic in mater vec papezev, in Crescentiusa, mocnega fevdalca, ki se je boril proti cesarjem Otonu II. in Otonu III. ^[17], Skandali v tem obdobju so prisilili papestvo, da se reformira: izvolitev papeza je bila pridrzana kardinalom, poskusali pa so reformirati duhovscino. Gonilna sila te prenove je bil menih Ildebrando da Soana, ki je bil kasneje izvoljen za papeza pod imenom Gregor VII., ki se je vkljucil v polemiko proti cesarju Henriku IV. Nato so Normani oropali in pozgali Rim pod vodstvom Roberta Guiscarda, ki je vstopil v mesto v podporo papezu, nato pa oblegal v Angelski grad (Castel Sant'Angelo).

V tem obdobju je mesto avtonomno vodil senatore ali patrizio. V 12. stoletju se je ta uprava, tako kot druga evropska mesta, razvila v komuno, novo obliko druzbene organizacije, ki jo nadzirajo novi bogati razredi. Papez Lucij II. se je boril proti rimski komuni, boj pa je nadaljeval njegov naslednik papez Evgen III.: do te stopnje je komuno, povezano z aristokracijo, podpiral menih, ki je bil verski in druzbeni reformator Arnold Bresijski.^[18] Po papezevi smrti je papez Hadrijan IV. ujel Arnalda, kar je pomenilo konec avtonomije obcine. Pod papezem Inocencem III., katerega vladavina je zaznamovala vrhunec papestva, je komuna likvidirala senat in ga nadomestila s senatore, ki je bil podrejen papezu.

V tem obdobju je papestvo imelo v Zahodni Evropi sekularni pomen, pogosto pa je delovalo kot razsodnik med krscanskimi monarhi in izvajalo dodatna politicna pooblastila.^[19][20][21]

Leta 1266 je bil za senatorja imenovan Karel I. Anzujski, ki se je v imenu papeza odpravljal proti jugu v boj proti Hohenstaufnu. Karel je ustanovil univerzo Sapienza v Rimu. V tem obdobju je papez umrl in kardinali, poklicani v Viterbo, se niso mogli dogovoriti o njegovem nasledniku. To je razjezilo prebivalce mesta, ki so nato odstranili streho stavbe, kjer so se srecali in jih zaprli, dokler niso predlagali novega papeza; to je pomenilo rojstvo konklave. V tem obdobju so mesto razbili tudi nenehni boji med aristokratskimi druzinami: Annibaldi, Caetani, Colonna, Orsini, Conti, ziveci v trdnjavah, zgrajenih nad starodavnimi rimskimi zgradbami, so se med seboj borili za nadzor papestva.

Papez Bonifacij VIII., rojen Caetani, je bil zadnji papez, ki se je boril za univerzalno oblast cerkve; razglasil je krizarski pohod proti druzini Colonna in leta 1300 pozval k prvemu jubileju krscanstva, ki je v Rim pripeljalo milijone romarjev. Vendar je njegove upe zatrl francoski kralj Filip Lepi, ki ga je zajel in ubil v Anagniju. Nato je bil izvoljen nov papez, zvest Francozom, papestvo pa se je za kratek cas preselilo v Avignon (1309-1377).^[22] V tem obdobju je bil Rim zanemarjen, dokler na oblast ni prisel plebejski moski Cola di Rienzo. Idealist in ljubitelj starega Rima je Cola sanjal o ponovnem rojstvu Rimskega cesarstva: po prevzemu oblasti z naslovom Tribuno je prebivalstvo zavrnilo njegove reforme. Prisiljen pobegniti se je Cola vrnil kot del spremstva kardinala Albornoza, ki je bil obtozen obnove cerkvene oblasti v Italiji. Za kratek cas nazaj na oblasti, je prebivalstvo kmalu lincalo Colo, mesto pa je prevzel Albornoz. Leta 1377 je Rim spet postal sedez papestva pod Gregorjem XI. Vrnitev papeza v Rim v tistem letu je sprozila zahodni razkol (1377-1418), naslednjih stirideset let pa so mesto prizadele delitve, ki so pretresle Cerkev.

Glavni clanek: Rimska renesansa.

Leta 1418 je Konstanski koncil poravnal zahodni razkol in izvoljen je bil rimski papez Martin V. To je v Rim prineslo stoletje notranjega miru, ki je zaznamoval zacetek renesanse. Vladajoci papezi do prve polovice 16. stoletja, od Nikolaja V., ustanovitelja Vatikanske knjiznice, do Pija II., humanista in pisatelja, od Siksta IV., papeza bojevnika, do Aleksandra VI., nemoralnega in nepotisticnega, od Julija II., vojaka in pokrovitelja, Leon X., ki je dal svoje ime temu obdobju (>>stoletje Leona X<<), vsi pa so svojo energijo posvetili velicini in lepoti Vecnega mesta ter pokroviteljstvu umetnosti.

V teh letih se je sredisce italijanske renesanse preselilo iz Firenc v Rim. Velicastna dela, kot je nova bazilika svetega Petra, Sikstinska kapela in Ponte Sisto (prvi most, zgrajen cez Tibero od antike, ceprav na rimskih temeljih). Da bi to dosegli, so papezi angazirali najboljse umetnike tistega casa, med drugim Michelangela, Perugina, Rafaela, Ghirlandaia, Luca Signorellija, Botticellija in Cosima Rossellija.

Obdobje je bilo tudi zloglasno zaradi papeske korupcije, saj je veliko papezev imelo otroke in se ukvarjalo z nepotizmom in simonijo. Korupcija papezev in veliki stroski njihovih gradbenih projektov so deloma privedli do reformacije in posledicno do protireformacije. Pod ekstravagantnimi in bogatimi papezi se je Rim spremenil v sredisce umetnosti, poezije, glasbe, literature, izobrazevanja in kulture. Rim je lahko tekmoval z drugimi vecjimi evropskimi mesti tistega casa po bogastvu, velicini, umetnosti, ucenju in arhitekturi.

Obdobje renesanse je dramaticno spremenilo obraz Rima z deli, kot je Pieta (Michelangelo), in freskami Borgijskih apartmajev. Rim je dosegel najvisjo tocko sijaja pod papezem Julijem II. (1503-1513) in njegovimi nasledniki Leom X. in Klemenom VII, oba clana druzine Medici.

V tem dvajsetletnem obdobju je Rim postal eno najvecjih sredisc umetnosti na svetu. Stara bazilika svetega Petra, ki jo je zgradil cesar Konstantin I. Veliki ^[23] (ki je bila do takrat v dotrajanem stanju), je bila porusena in zacela se je graditi nova. Mesto je gostilo umetnike, kot so Ghirlandaio, Perugino, Botticelli in Bramante, ki so zgradili tempelj San Pietro in Montorio in nacrtovali velik projekt prenove Vatikana. Rafael, ki je v Rimu postal eden najbolj znanih italijanskih slikarjev, je ustvaril freske v vili Farnesina, Rafaelove stance in stevilne druge znane slike. Michelangelo je zacel z dekoracijo stropa Sikstinske kapele in izvedel znameniti Mojzesov kip za grobnico Julija II.

Njegovo gospodarstvo je bilo bogato, prisotnih je bilo vec toskanskih bankirjev, vkljucno z Agostinom Chigijem, ki je bil Rafaelov prijatelj in pokrovitelj umetnosti. Rafael je pred zgodnjo smrtjo prvic spodbujal tudi ohranjanje starodavnih rusevin. Italijanska vojna (1526-1529) je povzrocila prvo ropanje mesta v vec kot petsto letih od zadnjega pustosenja; leta 1527 so Landsknehti cesarja Karla V. opustosili mesto in tako nenadoma koncali zlato dobo renesanse v Rimu.

Od tridentskega koncila leta 1545 je Cerkev zacela protireformacijo kot odgovor na reformacijo, obsezen dvom o avtoriteti Cerkve v duhovnih zadevah in vladnih zadevah. Ta izguba zaupanja je privedla do velikih premikov oblasti od Cerkve. Pod papezi od Pija IV. do Siksta V. je Rim postal sredisce reformiranega katolicizma in videl gradnjo novih spomenikov, ki so slavili papestvo.^[24] Papezi in kardinali 17. in zgodnjega 18. stoletja so nadaljevali gibanje tako, da so mestno pokrajino obogatili z barocnimi zgradbami.

To je bila se ena nepotisticna doba; nove aristokratske druzine (Barberini, Pamphili, Chigi, Rospigliosi, Altieri, Odescalchi) so zascitili njihovi papezi, ki so svojim sorodnikom zgradili ogromne barocne palace. V casu razsvetljenstva so do Vecnega mesta prisle nove ideje, kjer je papez podpiral arheoloske studije in izboljsal blaginjo ljudi. Toda v casu protireformacije Cerkvi ni slo vse dobro. Pri poskusih uveljavljanja moci Cerkve je prislo do zastojev, opazen primer pa je bil leta 1773, ko so papeza Klemena XIV. posvetne oblasti prisilile, da je zatrl jezuitski red.

Vladavino papezev je prekinila kratkotrajna Rimska republika (1798-1800), ki je nastala pod vplivom francoske revolucije. Papeske drzave so bile obnovljene junija 1800, toda v casu Napoleonove vladavine je bil Rim prikljucen kot departma Francoskega cesarstva: najprej kot Departement du Tibre (1808-1810), nato pa kot Departement Rome (1810-1814). Po padcu Napoleona so bile papeske drzave ponovno ustanovljene z odlocitvijo Dunajskega kongresa leta 1814.

Leta 1849 je bila med letom revolucij leta 1848 razglasena druga rimska republika. Dve izmed najvplivnejsih oseb italijanske zdruzitve, Giuseppe Mazzini in Giuseppe Garibaldi, sta se borila za kratkotrajno republiko.

Rim je nato postal sredisce upanja o ponovni zdruzitvi Italije, potem ko je bila preostala Italija leta 1861 zdruzena kot Kraljevina Italija z zacasno prestolnico v Firencah. Tega leta je bil Rim razglasen za glavno mesto Italije, ceprav je bil se vedno pod papezevim nadzorom. V 1860-ih so bili zadnji ostanki papeske drzave pod francosko zascito pod zunanjo politiko Napoleona III.. Francoske cete so bile namescene v regiji pod papeskim nadzorom. Leta 1870 so se francoske cete umaknile zaradi izbruha francosko-pruske vojne. Italijanskim vojakom je uspelo zavzeti Rim, ko so vstopili v mesto skozi preboj v blizini Porta Pia. Papez Pij IX. se je v Vatikanu razglasil za zapornika. Leta 1871 se je glavno mesto Italije preselilo iz Firenc v Rim.^[25] Leta 1870 je mesto imelo 212.000 prebivalcev, vsi so ziveli na obmocju, ki ga je omejevalo starodavno mesto, leta 1920 pa 660.000 prebivalcev. Pomemben del je zivel zunaj obzidja na severu in cez Tibero na obmocju Vatikana.

Rim je bil kmalu po prvi svetovni vojni konec leta 1922 prica razcvetu italijanskega fasizma pod vodstvom Benita Mussolinija, ki je vodil pohod na mesto. Do leta 1926 je odpravil demokracijo, scasoma je razglasil novo italijansko cesarstvo in Italijo leta 1938 povezal z nacisticno Nemcijo. Mussolini je porusil precej velike dele mestnega sredisca, da bi zgradil siroke avenije in trge, ki naj bi slavili fasisticni rezim in ozivitev in povelicevanje klasicnega Rima.^[26] Medvojno obdobje je dozivelo hitro rast prebivalstva mesta, ki je kmalu po letu 1930 preseglo milijon prebivalcev. Med drugo svetovno vojno je zaradi umetniskih zakladnic in prisotnosti Vatikana Rim v veliki meri usel tragicni usodi drugih evropskih mest. 19. julija 1943 pa so angloameriske sile bombardirale okrozje San Lorenzo, kar je povzrocilo priblizno 3000 takojsnjih smrti in 11.000 ranjenih, od katerih jih je umrlo se 1500. Mussolini je bil aretiran 25. julija 1943. Na dan italijanskega premirja 8. septembra 1943 so mesto zasedli Nemci. Papez je Rim razglasil za odprto mesto. Osvobojen je bil 4. junija 1944.

Rim se je po vojni mocno razvil v okviru >>italijanskega gospodarskega cudeza<< povojne obnove in posodobitve v 1950-ih in zgodnjih 1960-ih. V tem obdobju, v letih la dolce vita (sladkega zivljenja), je Rim postal modno mesto, priljubljeni klasicni filmi, kot so Ben-Hur, Quo Vadis, Rimske pocitnice in Sladko zivljenje, posneti v znamenitih mestnih studiih Cinecitta. Rastoci trend rasti prebivalstva se je nadaljeval do sredine 1980-ih, ko je imela obcina vec kot 2,8 milijona prebivalcev. Po tem se je stevilo prebivalcev pocasi zmanjsevalo, ko so se ljudje zaceli seliti v bliznja predmestja.

Rim ima sredozemsko podnebje (Koppnova podnebna klasifikacija: Csa)^[28] z vrocimi, suhimi poletji in blagimi, vlaznimi zimami.

Povprecna letna temperatura je cez 21 deg C podnevi in 9 deg C ponoci. V najhladnejsem mesecu januarju je povprecna temperatura 12,6 deg C podnevi in 2,1 deg C ponoci. V najtoplejsem mesecu avgustu je povprecna temperatura podnevi 31,7 deg C, ponoci pa 17,3 deg C.

December, januar in februar so najhladnejsi meseci s povprecno dnevno temperaturo priblizno 8 deg C. Temperature v teh mesecih se obicajno gibljejo med 10 in 15 deg C podnevi in med 3 in 5 deg C ponoci, pri cemer se pogosto pojavljajo hladnejsa ali toplejsa obdobja. Snezne padavine so redke, vendar ne nezaslisane, pri nekaterih zimah se pojavljajo rahel sneg ali nevihte, velike snezne padavine pa zelo redki (zadnje so bili leta 2018, 2012 in 1986).^[29]

Povprecna relativna vlaznost je 75 % in se giblje od 72 % julija do 77 % novembra. Temperature morja se gibljejo od najnizjih 13,9 deg C februarja do najvisjih 25,0 deg C avgusta.^[30]

Rimska arhitektura se je skozi stoletja mocno razvila, zlasti od klasicnega in cesarskega rimskega sloga do sodobne fasisticne arhitekture. Rim je bil nekoc eden glavnih svetovnih epicentrov klasicne arhitekture, ki je razvijal nove oblike, kot so lok, kupola in obok.^[43] Romanski slog v 11., 12. in 13. stoletju se je siroko uporabljal tudi v rimski arhitekturi, kasneje pa je mesto postalo eno glavnih sredisc renesancne, barocne in neoklasicisticne arhitekture.

Kljub temu, da je Rim dom Vatikana in bazilike svetega Petra, je rimska stolnica nadbazilika svetega Janeza Lateranskega na jugovzhodu sredisca mesta. Skupaj je v Rimu okoli 900 cerkva. Poleg same stolnice velja izpostaviti se baziliko Santa Maria Maggiore, baziliko svetega Pavla zunaj obzidja, baziliko San Clemente, San Carlo alle Quattro Fontane in cerkev Il Gesu. Pod mestom so tudi starodavne rimske katakombe.

V Rimu so tudi stevilne zelo pomembne katoliske verske izobrazevalne ustanove, prevsem Papeska lateranska univerza (Lateranum), Papeski biblicni institut, Papeska univerza Gregoriana, Papeska univerza Urbaniana in Papeski orientalski institut.

Od konca Rimske republike je Rim tudi sredisce pomembne judovske skupnosti, ki je nekoc imela sedez v Trasteveru, pozneje pa v rimskem getu. Tam je tudi glavna sinagoga v Rimu, Tempio Maggiore.

Pod naslovom Zgodovinsko sredisce Rima, lastnosti svetega sedeza v tem mestu, ki uziva ekstrateritorialne pravice in San Paolo Fuori le Mura (Historic Centre of Rome, the Properties of the Holy See in that City Enjoying Extraterritorial Rights and San Paolo Fuori le Mura) so naslednji spomeniki v starem mestnem jedru Rima:

Po legendi, da sta Rim ustanovila Romul in Rem leta 753 pred nasim stetjem, je bil Rim najprej sredisce rimske republike, nato rimskega imperija in je v 4. stoletju postal prestolnica krscanskega sveta. Mesto svetovne dediscine, razsirjeno leta 1990 na obzidje Urbana VIII., vkljucuje nekatere od pomembnejsih anticnih spomenikov, kot so forumi, Avgustov mavzolej, Hadrijanov mavzolej, Panteon, Trajanov steber in Avrelijev steber, pa tudi verske in javne zgradbe papeskega Rima. Svetovna dediscina obsega celotno zgodovinsko sredisce Rima znotraj mestnega obzidja v najsirsem obsegu v 17. stoletju, kot tudi baziliko sv. Pavla zunaj obzidja. Nepremicnina, kompleksna in stratificirana, vkljucuje izjemna arheoloska obmocja, ki so integrirana v urbano tkivo.^[44]

Javni parki in naravni rezervati pokrivajo veliko obmocje v Rimu, mesto pa ima eno najvecjih zelenih povrsin med evropskimi prestolnicami. Najbolj opazen del te zelene povrsine predstavlja veliko stevilo vil in urejenih vrtov, ki jih je ustvarila italijanska aristokracija. Medtem ko je bil v casu gradnje v poznem 19. stoletju vecina parkov, ki obkrozajo vile, unicenih, so nekateri ostali. Najbolj opazni med njimi so Vila Borghese, Villa Ada in Vila Doria Pamphilij. Vila Doria Pamphili je zahodno od hriba Gianicolo in obsega priblizno 1,8 kvadratnih kilometrov. Vila Sciarra je na hribu z otroskimi igrisci in zasencenimi sprehajalnimi obmocji. Na bliznjem obmocju Trastevere je Orto Botanico (botanicni vrt) hladen in sencen zeleni prostor. Stari rimski hipodrom (Circus Maximus) je se ena velika zelena povrsina: ima malo dreves, vendar nanj gledata Palatin in Rozni vrt ('roseto comunale'). V blizini je bujna vila Celimontana, blizu vrtov, ki obkrozajo karakalove terme. Vrt Villa Borghese je najbolj znana velika zelena povrsina v Rimu, med zasencenimi sprehodi pa je znana umetniska galerija. Vrtovi Pincio in Villa Medici gledajo na trg Piazza del Popolo in Spanske stopnice. V Castelfusanu pri Ostiji je tudi pomemben borov gozd. Rim ima tudi stevilne regionalne parke precej novejsega izvora, vkljucno z regionalnim parkom Pineto in regionalnim parkom Apijske ceste. Naravni rezervati so tudi v Marcigliani in na Tenuta di Castelporziano.

Glavna clanka: Fontane v Rimu in Seznam rimskih akvaduktov.

Rim je mesto, ki slovi po stevilnih fontanah, zgrajenih v zelo razlicnih slogih, od klasicnih in srednjeveskih, do barocnih in neoklasicisticnih. Mesto ima fontane ze vec kot dva tisoc let, oskrbovale so mesto s pitno vodo in krasile rimske trge. V casu Rimskega cesarstva, leta 98 nasega stetja, je po besedah Seksta Julija Frontina, rimskega konzula, imenovanega za curator aquarum ali varuha vode mesta, Rim imel devet akvaduktov, ki so napajali 39 monumentalnih vodnjakov in 591 javnih bazenov, ne da bi upostevali vodo za oskrbovanje cesarskega gospodinjstva, kopeli in lastnikov zasebnih vil. Vsak vecji vodnjak je bil povezan z dvema razlicnima akvaduktoma, ce bi enega zaprli zaradi servisiranja.^[45]

V 17. in 18. stoletju so rimski papezi rekonstruirali druge unicene rimske akvadukte in zgradili nove fontane za oznacbo svojega pomena, s cimer so zaceli zlato dobo rimskih fontan.

Fontane v Rimu so bile, tako kot Rubensove slike, izraz novega sloga barocne umetnosti. Bile so polne alegoricnih figur in napolnjene s custvi in gibanjem. V teh vodnjakih je kiparstvo postalo glavni element, vodo pa so preprosto uporabljali za ozivitev in okrasitev skulptur. Tako kot barocni vrtovi so bili >>vizualni prikaz zaupanja in moci<<.^[46]

Rim je znan po svojih kipih, predvsem pa po govorecih kipih Rima. Obicajno so to starodavni kipi, ki so postali priljubljeni nabiralniki za politicne in druzbene razprave, ter mesta, kjer lahko ljudje (pogosto satiricno) izrazijo svoje mnenje. Obstajata dva glavna kipa: Pasquino in Marforio, vendar obstajajo se stirje znani kipi: il Babuino, Madama Lucrezia, il Facchino in opat Luigi. Vecina teh kipov je staro rimskih ali klasicnih, vecina pa prikazuje tudi mitske bogove, starodavne ljudi ali legendarne figure; il Pasquino predstavlja Menelaja, opat Luigi je neznani rimski sodnik, il Babuino naj bi bil Silenj, Marforio predstavlja Okeana, Madama Lucrezia je doprsni kip Izide, il Facchino pa edini nerimski kip, ki je nastal leta 1580 in ne zastopa nikogar posebej. Zaradi svojega statusa so pogosto prekriti s plakati ali grafiti, ki izrazajo politicne ideje in stalisca. Drugi kipi v mestu, ki niso povezani s govorecimi kipi, vkljucujejo kipe na Ponte Sant'Angelo ali vec spomenikov, raztresenih po mestu, na primer Giordana Bruna na Campo de'Fiori.

Mesto gosti osem staroegipcanskih in pet anticnih rimskih obeliskov skupaj s stevilnimi sodobnejsimi obeliski; v Rimu je bil prej (do leta 2005) starodavni etiopski obelisk.^[47] Mesto vsebuje nekaj obeliskov na trgih, na primer na trgu Piazza Navona, Trgu sv. Petra, Piazza Montecitorio in Piazza del Popolo in drugih v vilah, termah in vrtovih, na primer v vili Celimontana, Dioklecijanovih termah in Pincijanskem hribu. Poleg tega je v srediscu Rima tudi Trajanov steber in Avrelijev steber, dva starodavna rimska stebra s spiralnim reliefom. Avrelijev steber je na trgu Piazza Colonna in ga je okoli leta 180 nasega stetja postavil Komod v spomin na svoje starse. Steber je navdihnil Trajanov steber na Trajanovem forumu, ki je del cesarskega foruma.^[48]

Mesto Rim ima stevilne znane mostove, ki preckajo Tibero. Edini most, ki je ostal do danes iz klasicne dobe nespremenjen, je Ponte dei Quattro Capi, ki povezuje Isolo Tiberino z levim bregom. Drugi ohranjeni - ceprav spremenjeni - starodavni rimski mostovi, ki preckajo Tibero, so Ponte Cestio, Ponte Sant'Angelo in Ponte Milvio. Glede na Ponte Nomentano, ki je bil tudi zgrajen v starem Rimu in precka reko Aniene, trenutno v mestu se vedno ostaja pet starodavnih rimskih mostov.^[49] Drugi omembe vredni mostovi so Ponte Sisto, prvi most, zgrajen v renesansi nad rimskimi temelji; Ponte Rotto, pravzaprav edini preostali lok starodavnega Pons Aemiliusa, se je podrl med poplavo leta 1598 in podrl konec 19. stoletja; in Ponte Vittorio Emanuele II., sodoben most, ki povezuje Corso Vittorio Emanuele in Borgo. Vecina mestnih javnih mostov je bila zgrajenih v klasicnem ali renesancnem slogu, pa tudi v barocnem, neoklasicisticnem in modernem slogu. Po Enciklopediji Britannici je najlepsi starodavni most v Rimu Ponte Sant'Angelo, ki je bil dokoncan leta 135 n. st. in je bil okrasen z desetimi kipi angelov, ki jih je leta 1688 zasnoval Bernini.^[50]

Glavni clanek: Rimske katakombe.

Rim ima ogromno starodavnih katakomb ali podzemnih grobisc pod ali v blizini mesta, od katerih jih je vsaj stirideset, nekatere so odkrili sele v zadnjih desetletjih. Ceprav so najbolj znane po krscanskih pokopih, vkljucujejo poganske in judovske pokope, bodisi v locenih katakombah bodisi pomesane skupaj. Prve obsezne katakombe so izkopali od 2. stoletja dalje. Prvotno so bile izrezane skozi tuf, mehko vulkansko kamnino, zunaj meja mesta, ker je rimsko pravo prepovedovalo pokopavanje v mejah mesta. Trenutno je vzdrzevanje katakomb v rokah papeza, ki je salezijancem Don Boska nalozil nadzor nad katakombami svetega Kaliksa na obrobju Rima.